Titan – RTVSLO.si



Julia Ducournau je letos postala prva režiserka po letu 1993, ki je osvojila zlato palmo v Cannesu. Titan je tudi francoski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Photo : IMDb

« Ravnanje politika, ki je svoj denar skril na Bahame, je zame akt skrajnega nasilja »

Tradicijo filmov, ki v Cannesu poskrbijo za največ govoric (in odhodov iz kinodvorane) je letos nadaljevala ženska: Julia Ducournau, ki je s prvencem Surovo tudi osebno obiskala Ljubljano, je ustvarila nasilno, neonsko osvetljeno temačno pravljico o spolnosti in nasilju Titan, ki je med drugim opremljena s sijajno glasbeno podlago. Titan pozornost pritegne z auto-erotiko (ha!) in nazornimi prizori (samo)poškodb, obdrži pa jo s humanističnim razmislekom o tem, kaj pomeni biti človek.

Alexia (Agathe Roussel) že od mladih let živi z opomnikom na grozno prometno nesrečo : brazgotino na lobanji, pod katero ima vstavljeno ploščico iz titana. (To njene fascinacije z avtomobili, ki se jih fetišistično dotika in jih ljubkuje, ni zmanjšalo.) Za volanom je bil takrat njen oče (Bertrand Bonello), ki na odraslo Alexio gleda s slabo prekritim prezirom. Njena kariera eksotične plesalke v salonu s sfriziranimi avtomobili je pač v diametralnem nasprotju z merili malomeščanskega uspeha. A ravno upiranje normam dobrega okusa, lepote, civiliziranosti je Alexijino gonilo (poleg, to je najbrž treba omeniti, morilske sle.) Ker se trupla naključnih ljubimk in ljubimcev začnejo kopičiti, mora protagonistka končno pretrgati popkovino s svojim tedanjim življenjem in se ‒ preobraziti.

Za svojo novo identiteto izbere Adriena Legranda, dečka, ki je izginil pred desetimi leti ; računalniško postarana fotografija je edino, na kar se policija lahko opira. S pobritimi obrvmi, prevezanimi prsmi in pokvečenim nosom, ki si ga je namerno zlomila na umivalniku javnega stranišča, se zdaj ne-binarna Alexia/Adrien pojavi na policijski postaji. Njen trik ni preobleka, prej popolna preobrazba, amputacija prejšnje identitete. (Pred nevarnostjo, da bi kdo potegnil vzporednice med Alexijino pošastnostjo in trans identiteto, se Julia Ducournau « zavaruje » z detajlom ploščice iz titana, sprožilca protagonistkinega razkroja. To sicer potencialno sproži dodatna vprašanja v zvezi z našim dojeman


V tonu je film razpet med erotično srhljivko, body horror, kriminalko o policijskem pregonu in intimno dramo o družinskih odnosih.  Photo : IMDb
V tonu je film razpet med erotično srhljivko, body horror, kriminalko o policijskem pregonu in intimno dramo o družinskih odnosih. Photo : IMDb

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z zapletom filma.

Kakor koli že, « Adrien » prepriča vsaj žalujočega očeta pogrešanega dečka, stereotipno možatega poveljnika gasilske postaje Vincenta (Vincent Lindon). A Alexia ima nepremostljivo težavo : iz dneva v dan je bolj vidna in očitna njena nosečnost. « Oče » otroka je, tako vsaj implicira film, restavriran in zloščen cadillac … kar nakazuje tudi nafta, ki se Alexii občasno cedi iz tesno povezanih prsi. Premisa bo morda lažje prebavljiva za oboževalce Christine, romana Stephena Kinga ou plymouthu, ki je imel prav tako lastno življenje …

Vincent je na prvi pogled preprost, delavski možak, ki ga je lahko voditi za nos. Postopoma se izkaže, da je tudi gasilec globoko kompleksna osebnost : proti občutku pešajoče moči se bori s predoziranjem steroidov, od « sinove » resnične identitete pa pogled odvrača skoraj kompulzivno. Sploh pa mu zgolj neujemanje DNK-ja ne bi preprečilo izpolnjevanja očetovske vloge, po kateri je tako zelo hrepenel. « Ker sem jaz za vas Bog, je Adrien torej Jezus, » so besede, s katerimi gasilcem predstavi novega člana ekipe. (Motivu kiborgov se je tako pravkar pridružil še svetopisemski motiv izgubljenega sina.)


Film z veseljem preizkuša meje konvencionalnega dojemanja spola in filmskih žanrov.  Photo : IMDb
Film z veseljem preizkuša meje konvencionalnega dojemanja spola in filmskih žanrov. Photo : IMDb

Agathe Roussel, za katero je bil Titan prva filmska vloga (sicer je manekenka), ima neverjetno sposobnost prehajanja med registri: kot Alexia je nevarna plenilka, kot Adrien plašen in ranljiv outsider. Stoodstotna predanost ‒ telesnost, če hočete ‒ obeh glavnih igralcev pomaga premostiti prepad med verjetnim in neverjetnim tudi, kadar scenarij tega ne zmore.

Liffe : Surovo

Bizarni zaplet (delno) kontekstualizira poznavanje režiserkinega prejšnjega filma, prav tako razvpite grozljivke Surovo, v kateri je vegetarijanka postopoma razvijala okus za človeško meso. Oba celovečerca, ki se opirata na bogato francosko tradicijo éclabousser filmov, buhtita od raztrganin, črevesja in možganske tekočine. Horreur corporelle si podaja roko s konceptualnim absurdom in izčiščenim idejnim lokom; v eksplicitne prizore nasilja so vmešani drobci črnega humorja, gnus in groza pa se namenoma spogledujeta z erotiko. Za gledalce, ki so občutljivi na prizore nasilja, Titan sicer ni priporočljiva izkušnja, kljub temu pa v svoji transgresivnosti ne ponuja ničesar še nikoli videnega ‒ to bodo opazili predvsem oboževalci Davida Cronenberga à njegovega Traka (1996).

Titan je futuristična meditacija o skupni prihodnosti človeka in stroja ‒ in v tej prihodnosti bodo (še kako človeška) vprašanja spola, poželenja, intimnosti in ljubezni še vedno relevantna, napoveduje Julia Ducournau. Človeška telesa ‒ z vso svojo bolečino in ekstazo ‒ so ne nazadnje pogoj za tkanje kakršnih koli vezi. Režiserka zakoraka precej daleč v skrajnosti žanra grozljivke, preden si lahko prizna, da je v resnici posnela sentimentalno izpoved starševske ljubezni.


Prvi uradni sinopsis za film je bil enigmatičen, zgolj definicija titana :
Prvi uradni sinopsis za film je bil enigmatičen, zgolj definicija titana : « Prehodna kovina, zelo odporna na vročino in korozijo, uporablja se pri izdelavi močnih zlitin. » Photo : IMDb

Ob vsem tem avtorica ne pozabi niti na dramaturgijo kriminalke: zaradi odštevajoče ure (nosečnosti) Alexia pred gasilci vse težje prikriva svojo identiteto, policija pa jo je medtem identificirala kot glavno osumljenko za vrsto umorov in ji bo prej ali slej priž priš Lahko rojstvo otroka (avtomobilčka??) potegne črto pod bolečino in trangresijami preteklosti?

Odgovor na to vprašanje najbrž ni enoznačen, gotovo pa je, da Julia Ducournau v filmskem jeziku žanra ponuja mnogovrstno, vključujočo vizijo identitet prihodnosti. Titan je manj osredotočen, linearen film kot Surovo, a zato odpira širšo paleto idej kot njegov predhodnik. Naj vas ne zavedejo škandalozni sinopsisi o kiborginji in mejno incestuoznem razmerju ‒ Titan premore ogromno empatije in občutka za lepoto.

Océane : 4,5

Bénédict Lémieux

"Futur idole des ados. Évangéliste des zombies. Amical accro à la culture pop. Intellectuel de la télé d'une humilité exaspérante. Penseur."

Laisser un commentaire

Votre adresse e-mail ne sera pas publiée.