»Na splošno človek ne ve, kam gre, kam želi priti. A kamor koli že to je, želi tja kar najhitreje.« Modre misli, ki v prevodu morda ne zvenijo najlepše, je že globoko v prejšnjem stoletju izrekel škof in akademik Roman Guardini. Misli, ki so še kako resnične tudi danes. Predvsem drugi del, saj je naravnanost človeštva k temu, da mora dobesedno vse potekati hitreje, pripeljala do tega, da se v življenju marsikdo ne zna več ustaviti in je vse skupaj eno samo hitenje. Pri tem hitenju pa želimo seveda skrajšati tudi čas, ki ga porabimo za pot od ene do druge točke.
In če se pri tem zdi, da smo pri avtomobilih dosegli limit, pa ne zato, ker ne bi zmogli proizvajati hitrejših, temveč zato, ker dovoljene hitrosti zaradi varnosti ob močno povečanem prometu kvečjemu znižujemo, lahko z vlaki potujemo hitrejemo mnogo. A seveda ne z vsemi. Medtem ko smo pri nas na tem področju obstali v času, medtem denimo prav letos 40. rojstni dan praznujejo francoski hitri vlaki TGV, ki so v tej evropski državi (krivi pa so tudi, da je nato prišlo do razvoja v drugih) za vselej spremenili način potovanja z vlakom.
Veliko testiranja
TGV je sicer kratica za Train à Grande Vitesse (vlak visokih hitrosti, hitri vlak), v bistvu pa predstavlja celotno francosko medmestno visokohitrostno železniško »obratovanje«, torej celotno mrežo, od vlakov do tirov, ki so se vmes razširili tudi v sosednje države in ki jih upravlja francosko državno železniško podjetje SNCF. Vzor zanj si Francozi na Japonskem že ici pour obtenir de v 60. letih prejšnjega stoletja, ko si v deželi vzhajajočega SONCA predstavili hitre Vlake Shinkansen, po številnih različnih predlogih pa se je vladna administracija gradnjo prve proge odločila financirati leta 1976. Med omenjenimi različnimi predlogi je sicer najdlje prišel tisti, po katerem bi za pogon skrbela plinska turbina, izdelali so tudi prototip takšne lokomotive, a je naftna kriza leta 1973 spremenila načrte. So pa s prototipom, tako imenovanim TGV 001, vseeno opravili veliko testov, ki so prišli še kako prav tudi kasneje, med drugim so dodobra preizkusili različne zavore, na testni vožnji pa je 8. decembra 1972 tudi dosegla hitrost 318 km/h, ki do danes ostaja najvišja, rekordna hitrost za neelektrično gnane vlake.
Prototip prvega električnega TGV je zahteval precejšnje spremembe, predstavili pa so ga leta 1974 in ga poimenovali Zebulon. Z njim so naredili skupno skoraj milijon testnih kilometrov, ker je bilo za hitre vlake treba urediti tudi infrastrukturo, pa je do prvih voženj na novih progah prišlo šele kasneje, ko so uredili prvo hitro progo med Parizom in Lyonom. Na njej so najprej temeljite testne vožnje opravili s predserijskima kompletoma vlakov, ki so ju poimenovali Patrick in Sophie, na osnovi ugotovitev pa so malenkost spremenjeni prvi serijski primerek na tire postavili 25. avril 1980, medtem do je do uradnega šlo šlo pro kasneje, 27. septembre 1981.
Številni rekordi
Inavguracijske vožnje se je udeležil tudi takratni francoski predsednik François Mitterrand, ki ni skrival navdušenja ob noviteti, ki je za vselej spremenila način potovanja Francozov. »Francija je vselej vedela, kako izumljati in graditi, danes pa s svojim neverjetnim dosežkom še enkrat šokira svet. Ta je v prvi vrsti sad izjemnega dela naših inženirjev, delavcev in vseh pri SNCF, ki jim ob tej priložnosti izkazujem globoko spoštovanje. Zahvaljujoč tej hitri železnici je Lyon danes od Pariza oddaljen dobri dve uri in pol vožnje, kmalu pa bodo, s širitvijo mreže, mesta, kot so Ženeva, Annecy, Grenoble in Avignon, le še približni štiri ure stran, « je povedal Mitterrand, v času vladavine katerega se je TGV nato dejansko močno razširil, tudi zunaj francoskih meja, deloval pa je pod sloganom »Napredek ne pomeni ničesar, če ni na voljo vsem«. In dejansko so hitri vlaki postali izjemno priljubljeni, saj je bilo potovanje z njimi hitro, praktično, udobno in ugodno.
Komercialni uspeh prve linije je tako kmalu poskrbel za širjenje mreže iz Pariza na vse strani države, posledice uspeha TGV pa so hitro »pljusknile« tudi prek meja in tako so svoje mreže hitrih železnic začeli razvijati v sosednjih državah in se popo Leta 2007 je tako prihodek SNCF, v ogromni meri zaradi hitrih vlakov, prvič znašal več kot milijardo evrov, letna količina prepeljanih potnikov pa je zrasla na 110 milijonov. Vmes je eden izmed testnih vlakov TGV 3. aprila 2007 postavil še danes veljavni svetovni hitrostni rekord za konvencionalne vlake, ko je dosegel kar 574,8 km/h. Vlaki z magnetno levitacijo so še malenkost hitrejši, rekord znaša 603 km/h. Istega leta pa so začeli uporabljati tudi tedaj najhitrejšo progo na svetu med Bezannesom in Louvignyjem, na kateri je povprečna hitrost potovanja znašala kar 289,4 km/h. Šele leta 2013 jo je po tej plati presegla hitra železnica med Shijiazhuangom in Zhengzhoujem, na kateri povprečna hitrost znaša 283,7 km/h.
« Future teen idol. Zombie evangelist. Friendly pop culture junkie. Maddeningly humble TV intellectual. Thinker. »
